Antioksidanti

Antioksidanti pomagajo telesu nadomestiti elektron, ki smo ga v celicah izgubili zaradi stresorja, sevanja, slabe prehrane ali preprosto staranja. Stalno smo podvrženi oksidativnemu stresu in telo ima učinkovite popravljalne mehanizme, s katerimi prepeči napake pri prepisu DNK. Tekom let in v času povečanih obremenitev pa nastajajo tudi ROS (reaktivne kisikove spojine), ki poškodujejo naše celice. Vloga ROS med športno aktivnostjo ni enoznačna, nastopa kot signal za adaptacije in po novejših raziskavah ne deluje negativno, kot na primer takrat, ko v telesu nastane zaradi sevanja.

Telesu lastni antioksidanti so na primer ubikinon (Q10), vitamin E (tokoferol) ali glutation. Prav N-acetil cistein (NAC) nastopa kot predstopnja našega najmočnejšega antioksidanta glutationa, katerega zaloge se zmanjšajo v času bolezni ali zastrupitve.

Mnoge rastlinske snovi so in vitro sicer učinkoviti antioksidanti, a so v telesu slabo razpoložljivi (resveratrol) ali jih že v štartu uničijo želodčne kisline. Uživanje antioksidantov pa je še kako smotrno v obliki raznolike hrane, predvsem barvate zelenjave. Ena izmed svetlih izjem v obliki ekstrakta je astaksantin - raziskave se osredotočajo predvsem na njegov potencial pri regulaciji vnetij.

Torej, antioksidanti - da ali ne? Naše mnenje je, da je uporaba antioksidantov smotrna predvsem v času povečanih obremenitev, ne pa tudi vedno v času same športne aktivnosti. Nekateri antioksidanti posedujejo tudi protivnetne lastnosti in z zaviranjem lokaliziranih vnetij omejimo tudi mišično rast. Kot veliko boljši imunostimulans se je med vadbo izkazala navadna glukoza, največkrat v obliki maltodekstrina. Sprotno polnjenje glikogenskih zalog z izotonikom, gelčki, čokoladicami ali želodcu prijazno hrano namreč pomaga preprečevati pretiran dvig stresnega hormona, ki zavira delovanje imunskega sistema.